Najbolj priljubljena vsebina

Malo v šali, malo za res je Rottie sprejel en izziv, ki je padel v temi o Top Gearu:
https://www.bmwslo.c...55#entry2668714
 
Torej, če bo ta tema zbrala 200 všečkov, bo Rottie za 7 dni nehal komentirati na forumu, bo zgolj pasivni bralec naših nebuloz.
 
Admini, dajte temo prosim izpostaviti. Da vidim, če nam bo res uspelo zbrati 200 všečkov in bo naš Rottie potem mož besede    .

Živjo, 

občasno spremljam tole temo in sem si rekel, da je morda zanimi v moj zapis o popotovanju po Japonski, ki smo ga naredili s familijo z avtodomom. Objavil sem ga primarno na eni drugi strani, ampak mislim da bo tudi za avtomobiliste zanimiv. 

 

Da, tudi to je mogoče. Potovati z avtodomom po japonski namreč. Pravzaprav bistveno lažje, kot se zdi na prvi pomislek.

Morda najbolje, da kar na začetku, predno opišem pot, ki smo jo oktobra 2017, opravili v tej čudoviti daljni deželi, napišem nekaj praktičnih nasvetov za potovanje z avtodomom po japonski.

Najprej je potrebno seveda najeti avtodom (no mogoče gre pa kdo s svojim iz Ljubljane). To je prva težava, ki jo moramo mi, ki ne znamo brati in pisati v japonščini, premagati. Po dolgotrajnem iskanju sem našel stran japancampers.com, kjer sem na moja vprašanja v angleščini, dobil zelo ažurne, smiselne in pozitivne odgovore. Pri njih sem se odločil za najem, saj so nudili tudi druge ugodnosti, kot na primer: uredili so uradni prevod vozniškega dovoljenja, v vozilih imajo wifi (z omejeno porabo), iPad (na katerem so zemljevidi kampov in navigacija v angleščini), ter vse potrebno za kampiranje.

Izbira vozila - bili smo trije, dva odrasla in hči, stara 4 leta. Želel sem majhen in okreten avtodom, a še vedno dovolj udoben. Kot se je kasneje izkazalo, je avtodom nudil vse razen udobja za spanje. Izbrali smo: Mid-Size Campervan, narejen na osnovi Mazde Bongo. Problem je bilo tudi dejstvo, da je potrebno vsak večer predelati avtodom »v spalni način«, kar vzame kar nekaj časa, predvsem zaradi premikanja prtljage. Teh posegov tudi nisem bil navajen iz izkušenj s klasičnimi evropskimi avtodomi. Tudi WC-ja in kopalnice ni imel, a o tem več v nadaljevanju. Na spletni strani je ta avtodom sicer označen, kot primeren za štiri odrasle, a si tega ne predstavljamJ Drugače vse najboljše o podjetju japancampers, res so zelo korektni in se držijo vseh dogovorov (čas, kavcija, lahko smo pustili pri njih kovčke za na avion, …), če bi pravočasno napovedali, se da tudi prespati kakšno noč pri njih - zastonj. S samim avtodomom tudi drugače ni bilo nobenih težav, le priporočam, da najamete največjega, ker je še vedno majhenJ

Predno smo šli na pot sem pri enem od ponudnikov interneta za turiste, preko spleta kupil SIM kartico, ki me je nato čakala na letališču v Tokiu, na poštnem okencu (prav zanimivo, ko te na japonskem pričaka pismo). SIM kartico sem vstavil v odslužen telefon, ki je nato služil kot dostopna točka za vse naprave, ki potrebujejo internet (uporabljali smo seveda tudi wifi od avtodoma…).

 

Še nekaj besed o sami vožnji, pravzaprav dve. Brez težav. Naj objasnim: Japonci so pregovorno vljudni in taki so tudi na cestah. Pravil se držijo na vsakem metru ceste in zato je vožnja zelo predvidljiva. Tudi vozijo ekstremno počasi in tako imamo mi iz Evrope dovolj časa, da možgani predelajo težave, ki nastajajo zaradi nepoznavanja tabel, vožnje po drugi strani vozišča, navigiranje itd. Nikoli tudi nisem slišal, da bi kdorkoli komurkoli hupal. Avtomobile, ki jih vozijo starejši, imajo označene z posebnimi nalepkami, da že na daleč vidiš, da jih vozijo osebe, ki imajo morda težave v prometu. Prav tako imajo take nalepke tudi vozniki začetniki, med katere sem sodil tudi sam (kot tujec) in tako smo dobili na naš avtodom označevalno nalepko za mladega voznika.

Impresivno je, kako se recimo Japonci razporejajo v primeru, ko se približuje zoženje cest na primer na avtocesti. Vsi, ampak dobesedno vsi se takoj, ko vidijo prvi znak za zoženje (tudi če je 2km pred dejanskim zoženjem) postavijo na pas, ki bo vozni pas tudi po zoženju. Tako ne nastaja nobena gneča, saj se na koncu zoženja nihče ne vriva in s tem upočasnjuje prometa, ker so že vsi razporejeni na voznem pasu… Mi, z »Balkana« smo seveda parkrat poizkusili tudi vrivanje, ki pa je uspešno in ne upočasnjuje ostalih, ker te takoj spustijo v kolono, ker menijo, da se ti zagotovo zelo mudi in si pravzaprav na neki nujni vožnjiJ Mislim, da ne pomislijo na to, da zgolj izkoriščaš njihov red…

Poudariti moram tudi dejstvo, da za enako razdaljo kot v Evropi potrebujete na japonskem vsaj 40% več časa. Tudi če vozite po avtocestah, saj je večinoma omejitev 80km/h!! Avtoceste so zelo drage, za cca. 400km smo plačali cca. 100€! Večinoma pa smo se vozili po lokalnih cestah, ki so odlične.

Promet po mestih je zelo zanimiv, vseskozi je gneča, a se nikoli zares ne stoji v zastoju. Vseskozi se počasi premika promet. Pri planiranju je potrebno vedeti, da so mesta na Japonskem res ogromna. Tokyo je po nekaterih kriterijih največje mesto na svetu. Dejansko je strnjeno naselje razprostrto čez več kot 100km. Če izbereš avtocesto, jo drago plačaš, če se voziš po brezplačnih cestah, gre počasi – predvidevam, da povprečje čez dan ni več kot 25km/h…

Še opozorilo glede navigacije v strnjenih mestih. Pri njih marsikje promet poteka v več nivojih; podzemna v zemlji, na tleh navaden vlak, ob vlaku na tleh hitra cesta in še »počasna cesta«, v prvem nivoju nad tlemi je na primer še ena hitra cesta, v drugem nivoju avtocesta in vzporedno še hitri vlak. Navigacija zaenkrat še ne prepozna na katerem nivoju se voziš, tako se ti lahko zgodi, da te navigacija usmerja na primer na križišču levo, ti pa ne moreš nikamor zaviti, nato pa vidiš, da je križišče pravzaprav nad tabo… Pomembno je, da navigacijo sprogramiraš predno prideš v dele, kjer je več nivojev in nato slediš navigaciji kot pijanec plotu, ker če enkrat zgrešiš, navigacija ne več v katerem nivoju cest si.

Naslednje vprašanje za popotnike z avtodomom je seveda kje prespati. Japonci imajo ob svojih cestah počivališča, imenovana »mičinoeki« (zapisujem po znanem pravilu: »Piši kao što govoriš!«). To so pravzaprav nekakšne postojanke, kjer je navadno trgovina, WC, včasih tudi tuš in veliko parkirišče. Na teh počivališčih vozniki počivajo med dolgimi vožnjami, tako da samo spustijo sedež in zaspijo za par ur, nato se odpravijo dalje. Na nekaterih počivališčih je bila trgovina pravzaprav tržnica za svežo zelenjavo, ribe,… Nekatera počivališča so na zelo lepih lokacijah s parki, ob rekah ali na razglednih točkah, nekatera pa ob velikih avtocestah, ob železnici oz. na popolnoma neuglednih lokacijah. Izbira je torej stvar sreče. Na teh počivališčih lahko prespiš povsem brezplačno, lahko si skuhaš sam, uporabljaš WC, itd. Mi smo se držali teh počivališč, z izjemo dni, ko smo imeli drugačne načrte ali pa je tako želela usoda (več o tem v potopisnem delu). Imel sem občutek, sploh na podeželju, da nas nebi nihče preganjal, če bi se ustavili tudi kar nekje za cesto in tam prenočili, a tega nismo probali, ker ni bilo potrebe. Poudariti moram tudi da klasičnega kampa, kot ga poznamo v Evropi nisem videl nikjer. Ne trdim da ga ni, a na naši poti ga nisem videl. Postavlja se mi torej vprašanje, kje na primer napolniš vodo v klasičnem avtodomu, kje se priklopiš na elektriko,… a to ostaja odprto za naslednji obisk daljne dežele…

Kaj pa higiena, me boste vprašali, bili ste brez kopalnice v avtodomu? Jutranje umivanje zob, rok in obraza smo opravili v WC-jih na počivališčih. Naj na tem mestu opišem povprečen javni WC na japonskem… Na kratko, javna stranišča na japonskem so v 95% bolj čista, kot stranišča pri 95% domovih v Sloveniji. WC školjke so opremljene z sistemi za izpiranje »različnih odprtin«, imate možnost, da si med potrebo nastavite glasbo, ali pa šumenje vode, deske so ogrevane, razkužilni robčki so standardna oprema,… torej ni da ni, bi lahko rekli.

 

Pred kabinami so velikokrat nekakšni semaforji, ki sporočajo ali je kabina prosta ali zasedena, z namenom, da te med opravljanjem potrebe nebi kdo zmotil s klukanjem na vratihJ Japonska uvidevnost pač. Za tuširanje pa smo izkoristili tradicionalne »toplice« imenovane »onsen«, kjer se lahko za skromen denar umiješ in odpočiješ v nekakšnih termalnih bazenih, kjer je voda zelo vroča, a je vseeno prijetno. Ti onseni so razporejeni praktično po celi japonski. Spisek »onsenov« in »mičinoekijev« smo dobili že shranjene na navigaciji, ki smo jo dobili z avtodomom, kar močno olajša iskanje.

Upam da zgornji opis ponuja osnovne informacije, kako in kaj na japonskem z avtodomom, sedaj pa nekaj besed o sami poti. Za pot smo izbrali konec oktobra, ko naj bi bilo vreme najbolj primerno, a smo naleteli ravno na zelo hladno obdobje, ki pa se je izkazalo za še vedno ugodno za pot. Dobra dva dni nam je nagajal tudi tajfun zaradi katerega smo eno noč raje prespali v hotelu, kot v avtodomu.

Dan 0: Pot smo začeli v LjubljaniJ, z avtom smo odšli do letališča v Zagrebu, kjer smo z Emirati odleteli v Dubaj in nato do Tokia, natančneje na vzhodno letališče Narita, kamor smo prispeli okoli 19.00 po lokalnem času.

Dan 1: Letališče Narita se je izkazalo kot odlična varianta, saj je v bližini podjetje, ki nam je oddalo avtodom (seveda smo to prej preverili). Ker smo v Tokio prišli zvečer, smo prvo noč prespali v najetem apartmaju (preko airbnb). Do tja smo prišli z vlakom do bližnje postaje in nato s taxijem (cca. 7€), izkazalo se je da bi šli lahko tudi peš. Od pristanka do apartmaja smo porabili cca. 2h z vsemi transferji in carinskimi postopki. Kot zanimivost, lastnika apartmaja nismo spoznali, dobili smo samo kodo za ključavnico, s katero smo si odprli vrata v apartma.

Dan 2: Z ekipo, ki nam je oddala avtodom smo se dogovorili, da nas pridejo iskat v apartma, in so nas prepeljali do »avtodom baze« (oddaljeno cca. 2km), kar nam je olajšalo tovorjenje prtljage in strošek taxija. Japonsko natančnost, doslednost in tudi počasnost smo doživeli že ob prevzemu avtodoma. Vse skupaj je trajalo dobri dve uri, čeprav je bilo že vse dogovorjeno, a izpolniti je bilo potrebno še kup formularjev. Tudi z prikazom avtodoma so šli v detajle in tako sem spoznal prav vsa stikala in odlagalne površineJ In tako se je naša pot pričela. Odpravili smo se počasi proti prvemu »mičinoekiju« v Tokiu in spoznavali vožnjo po levi strani, prometne znake, trgovine s hrano, ter utrip velemesta Tokio.

Dan 3: Ker je bil deževen dan smo se odpravili v Tokio Toyota Center (vse vstopnine brezplačne), kjer smo si ogledali Toyotin muzej (sem ljubitelj starodobnikov), Toyotin center varne vožnje za najmlajše, Toyotin salon najnovejših avtomobilov. Tam smo tudi jedli in začeli loviti ritem v »novem« časovnem pasu. Popoldan smo se odpravili v Shibuyo, to je tisti znani del Tokya z neonskimi lučmi in najbolj obiskanim/prometnim prehodom za pešce na svetu. Tu se je prvič izkazal majhen avtodom, kot odlična izbira. Parkirali smo praktično par sto metrov od znamenitega križišča, cena za parkiranje pa je bila smešno nizka – 1,5€ za 2 uri, v centru Tokya! Če smo pošteni ima Tokio več centrov, a  Shibuya je zagotovo eden od glavnih središč…

Dan 4:  Ta dan je bil namenjen obisku muzeja Ghibli, saj je žena oblikovalka in ilustratorka… (dan prej je morala ona v Toyotin muzej). Dopoldan smo se odločili, da bomo noč prespali v hotelu in ne v avtodomu, ker je bil napovedan tajfun (jaz bi to opisal, kot dolgotrajna močna nevihta, ki je lahko na določenem področju tudi neurje). Poiskati hotel pa je prava umetnost, saj je pri Japoncih za večino stvari potrebno natančno planiranje in napoved v naprej (seveda bi to spoštovali, če bi vedeli da bo tajfun:-), tako pa smo odšli do vsaj pet hotelov v bližini muzeja Ghibli in bili uspešni šele pri zadnjem. Pravzaprav se nam je že zelo mudilo, ker sej bližala ura za v muzej (razložim v nadaljevanju), po obisku muzeja pa smo želeli biti že na suhem, v hotelu, ker so bili vetrovi tajfuna že občutni…

Za razliko od Toyotinega muzeja, kjer je vstop prost, je obisk muzeja Ghibli pravi projekt. Naj opišem zadevo: Karte za muzej je možno kupiti zgolj na spletu. Ker je povpraševanje večje od mest za ogled muzeja, razpišejo proste termine že en mesec v naprej (mislim da je bilo to neko sredo ob 2.00 zjutraj po evropskem času). Ko so termini za vse dneve v naslednjem mesecu sproščeni, se začne loterija, ki jo igrajo vsi, ki želijo v muzej (s celega sveta). Od točno določene ure naprej so torej možne rezervacije za točno določene termine. Mi smo torej kupili karte en mesec v naprej, za termin v nedeljo popoldan ob 16.00. In karta ti velja samo takrat! Če te ni, te ni… tajfun in hotel gor ali dol. Predno kupiš karto moraš izpolniti spletni obrazec, ki obsega sto in en podatek (od številke potnega lista naprej), pa vse do določitve vodje skupine za katero kupuješ karto (mi smo bili skupina: oče + mami + hči (4leta))… Kakorkoli, nakup kart in obisk muzeja je uspel… tudi hotel je bil super! Cena kart je bila za vse tri le okoli 15€! Cena za dvoposteljno sobo je bila okoli 100€.

Dan 5: Spočiti po spanju v hotelu, smo se zbudili v dan s popolnoma čistim nebom, brez oblačka. Nebo je za nas počistil tajfun, mi pa smo bili ravno namenjeni proti gori Fuji, natančneje v Hakone. Vse je za nekaj dobro, pravijo in tako je bil tajfun dober za naš razgled. Z gondolo smo se dvignili nad jezero Hakone, kamor smo prišli ravno ob sončnem zahodu in tako se nam je kot na dlani prikazala japonska sveta gora Fuji.

 

Hakone je kot nekakšen japonski Bohinj in imeli smo veliko srečo, da smo bili tam izven sezone, saj ni bilo gneče. Prespali smo v mičinoekiju blizu Hakoneja, ki je imel daleč najbolj umazane sanitarije na celotni naši poti. Ker smo bili tudi na relativno visoki nadmorski višini, nas je ponoči tudi malo zeblo in je bila noč zato neprespana.

 

Dan 6: Vožnja po lepi pokrajini mimo gore Fuji, Šizuoke, na polotok Tahara, natančneje v Cape Irago. Odločili smo se namreč, da bomo pot proti Osaki skrajšali z vožnjo s trajektom, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Polotok Tahara je bil nekoč veliko industrijsko središče, sedaj pa deluje kar nekoliko zapuščen. Ker smo prišli na cilj tega dne relativno hitro, trajekta pa tisti dan ni bilo več, smo za hec, ker smo bili neprespani zaradi mraza prejšnje noči, povprašali v hotelu za ceno. Dejansko je bil bistveno cenejši, kot isti v Tokiu in smo tako ponovno prespali v hotelu za ceno cca. 60€.

Dan 7: Po zajtrku smo se odpravili proti pristanišču, kjer smo se vkrcali na trajekt Cape Irago – Toba. Trajekt je nam je bil zanimiv, saj je bilo večino prostora za potnike narejeno kot nekakšna ploščad za spanje na tleh. Ta področja za spanje so bila ograjena in če si hotel zaspati na tleh, si se moral sezuti. Trajekt ni bil zelo zaseden, zato je enega od teh ograjenih prostorov zasedla naša štiriletnica in se preizkusila v plesu. Ostali potniki niso kazali nikakršnih znakov nelagodja, a tudi odobravanja ni bilo čutiti. Pač so nas pustili, da se obnašamo po svoje… Po pristanku v Tobi smo odšli v starodavno mesto Ise, kjer smo si ogledali staro mestno jedro in samostan »Veliki Ise tempelj«. Kljub temu, da je šlo za »navaden« dan je bilo ljudi na ogledih veliko, ne predstavljam pa si kako izgledajo turistični termini… prespali smo v »mičinoekiju« v mestu Tsu.

 

Dan 8: Trgovina poleg parkirišča je zjutraj popolnoma oživela in postala prava mala tržnica, ker so prodajali sveže pecivo in druge dobrote. Čistoča sanitarij pa je bila pregovorno čista. Ker smo dobro spali in se prebudili v dan brez oblačka, smo odšli naravnost v Kjoto, kjer smo si ogledali Imperialno palačo, ter Fushimi Inari tempelj. Ponovno se je izkazal avtodom kot odlična izbira, ker smo se vedno lahko pripeljali praktično do vhoda znamenitosti, stroški parkirnin pa tudi niso predstavljali oviro. Edino plačevanje parkirnine je včasih zanimiva izkušnja, ker se znajdeš pred »sto« gumbi in tisoč pismenkami. Tako sem navadno prosil za pomoč kakšnega domačina, ki mi je pomagal vzpostaviti kontakt z avtomati. Popoldan smo se odpravili do prijateljev, ki živijo v Nari, kar je bil tudi en od naših ciljev potovanja. Tako smo zopet spali v »pravih« posteljah.

Dan 9: Ogled Nare in templja Tōdai-ji, kjer smo videli največji bronasti kip Bude in znamenite srne, ki se prosto sprehajajo po mestu. Dan je bil lep, sončen, pravzaprav prav vroč. Nara je bila nekoč prestolnica Japonske predno so preselili cesarja v Kjoto in ima zato veliko zgodovinskih objektov, ki so pod zaščito Unesca. Tudi življenje nasploh se zdi tu nekoliko bolj umirjeno, kot v Tokiu in Kjotu.

 

 

Dan 10: Ogled Osake in akvarija. Akvarij je fascinanten. Sicer ni največji na svetu, a ko si tam, se ti zdi tako. V akvarij vstopiš na vrhu in se nato spiralno spuščaš v globino. V osrednjem delu je največji bazen, v stranskih pa so posamezni bazeni, kjer so predstavljena različna morja in življenje v njih. Tako smo videli morske pse, želve, meduze, korale, mante, nemote… Pripetila pa se nam tudi zanimiva izkušnja… Izgubil sem namreč mobitel. Zaradi gneče v akvariju (bila je sobota popoldan) sem bil prepričan, da je za vedno izgubljen. Prijateljica, ki živi na japonskem že deset let, me je takoj potolažila, da ga bom zagotovo dobil nazaj. Jaz sem jo seveda samo postrani gledal. A res, od trenutka ko sem opazil da nimam telefona in do trenutka, ko sem ga dobil nazaj je minilo manj kot 10 minut. Prijateljica je odšla do prve uslužbenke in razložila problem. Le ta je takoj poklicala kolegico na informacije, ki je takoj potrdila, da so res našili en mobilnik (da ga je na informacije prinesel en do obiskovalcev akvarija). Tako je še največ časa vzelo prebijanje skozi gnečo do informacijskega pulta in izpolnjevanje formularja, kjer sem moral 10x podpisati (sicer ne vem kaj), da so mi vrnili telefon. Kakorkoli, Japonci so me več kot pozitivno presenetili!

 

Dan 11: To je bil prost dan, nedelja. Dopoldan sta naša hči in fant od gostiteljev, ki sta oba enako stara gledala risanke, popoldan pa smo šli še malo v nakupe, po priporočilu »lokalcev« (Daiso shop, Muji shop, GU shop,… )

Dan 12: Čas za slovo od slovensko-kitajske (da, mož je Kitajec) družine v Nari in pot nazaj proti Tokyu. Tokrat smo šli po avtocesti, ki je bistveno hitrejša, a še vedno veliko počasnejša, kot v Evropi. Avtoceste so tudi zelo drage za cca. 400km smo plačali okoli 100€. Vmes smo zavili z avtoceste in se okopali v Onsenu (Hitowa-23-1 Notose, Shinshiro-shi, Aichi-ken 441-1605). Za hec (ker smo se spet navadili na hišne postelje) smo pobrskali za Airbnb in ga našli za zelo ugodno ceno v Yokohami (predmestje Tokia) z odličnimi priporočili. In res, za manj kot 50€ smo spali v popolnoma novem, ogromnem apartmaju, z vsem udobjem. Cena je odtehtala predelavo avtodoma v spalno obliko, saj se nam je tekom potovanja nabralo že kar nekaj vrečk z nakupov. Kupiti smo morali tudi dodaten kovček.

Dan 13: Ko smo se naspali v apartmaju smo odšli do Ginze, enega od centrov Tokia, ki je poznan po galerijah. Ginza je nekakšna prestolnica mode, umetnosti in glamurja. Znana je kot ena od najbolj prestižnih četrti na svetu. Zopet smo parkirali v samem jedru in tako izkoristili naš avtodom. Boljša polovica je odšla v galerijo, midva z malčico pa po nakupih (bolje rečeno ogledih, kajti cene v Ginzi so milo rečeno: nedostopne). Popoldan smo odšli skupaj v znameniti živalski vrt Ueno v Tokyu, kjer smo videli severnega medveda, pando, nosoroga, gorilo in druge zanimive živalske vrste. Moram pa poudariti, da sem bil nad prostorom, ki je namenjen tem živalim kar malo razočaran. Zvečer smo se vrnili proti Nariti, v isti apartma kot prvo noč, ker smo ga rezervirali že pred prihodom na japonsko, saj smo želeli spočiti na pot domov. To priporočam vsakomur, saj je dolga vožnja z avionom zelo utrujajoča.  

Dan 14: Zjutraj smo spakirali vse, kar se nam je valjalo po celem avtodomu in odšli na zadnje kosilo in nato proti mestu, kjer smo najeli avtodom. Zopet je bila potrebna cela procedura in kar nekaj časa za primopredajo, a tako pač je. Prijazna ekipa nas je odpeljala z vso prtljago do železniške postaje, kjer smo nato odšli direktno na letališče in  poleteli proti domu.

 

 

 

Kdor je bral natančno je opazil, da v avtodomu nismo prespali niti polovico noči. Seveda takoj sledi vprašanje, ali nebi bilo bolj smiselno, da bi najeli rent a car… morda, ampak če bi se ponovno odločal, bi izbral isto, le denar ki smo ga namenili za ne planirane apartmaje, bi namenil za večji-»evropski« avtodom. V avtodomu je bilo vseeno več prostora, imeli smo hladilnik, stole in mizo, kuhalnik,… veliko časa bi tudi izgubili z iskanjem prenočišč, ker če nisi napovedan te v hotelih ne sprejmejo ravno najraje (primer, ko je bil tajfun). Če pa bi vsa prenočišča rezervirali v naprej, bi pa izgubili svobodo, ki smo jo imeli z avtodomom. Dejstvo je, da so bili stroški na sami poti nižji, kot smo mislili (hrana, vstopnine, bencin, zastonj prenočevanje z avtodomom…) in tako nam je denar »ostal« za spanje v apartmajih in hotelih, kar ni bilo predvideno. Ne predstavljam pa si na primer potovanja z malčico in vlaki, oziroma če že, bi videli pol manj, kot smo in bi zato porabili približno isto denarja, saj vlaki tudi niso poceni!

Še par besed o hrani. Nam ni bila preveč všeč (super je npr. juha »ramen«, sladkarije in ocvrte zadeve, ampak tudi McDonald je kdaj prišel prav (na primer po algah)). V trgovini ti ni jasno kaj kupuješ, ker imajo vse zapakirano, v gostilnah pa ravno tako igraš loterijoJ Za ilustracijo: ko je bila četrti dan naša malčica brez »prave« (beri evropske) hrane, smo ji kupili hrenovke, ki se jim načeloma izogibamo. Že med kuhanjem so imele čuden vonj, nato se je slutnja potrdila – bile so hrenovke iz morskih sadežev…

 

Pod črto: Maksimalno pozitivna izkušnja! Še bomo šli, če bo le mogoče!

In avtodom bo prva izbira za potovanje po Japonski.

 

Stroški: razčlenit jih ne znam natančno, ampak okvirno:

• avionske karte - 3x600€,
• najem avtodoma - 1200€,
• hoteli in apartmaji - 400€,
• vstopnine - 100€,
• gorivo – 1700km - 300€,
• cestnine 150€,
• nakupi + darila + ostalo: cca. 500€

Skupaj torej cca 4500€.

 

Lahko rečeš veliko, ali pa malo, kakor se vzame:-) Jaz raje to, kot pa kredit za avto:-) 

 

LP tii

Po neuspešnem naročilu avta pri Selmarju z mojo zaželeno opremo (128ti z max opremo  ) (Neuspešno je bilo, ker ne bi dobil vse opreme, zaradi pomanjkanja čipov v avtoindustriji) ,so mi ponudili ta stroj, ki sem ga seveda takoj kupil 

 

Gre se za M340i xDrive Individual Dravit grau, letnik 2020 z malo manj kot 17.000km prevoženimi, nov kupljen v Sloveniji.

Je 3.0, vrstni šestak s twin scroll turbino in razvije na papirju 374PS in 500NM navora (v realnosti naj bi vsak imel več)   

Pospešek do stotice ima na papirju 4,4s, v realnosti so ga tudi izmerili na 3,9s 

 

Oprema vozila v Angleščini:

 

 

Čakajoč na certifikat oldtimer-ja registracija upam da sledi v kratkem

Touring je pred kratkim dobil novega lastnika. Mislim da ni mogel iti v boljše roke   Če se ne motim je lastnik tudi forumaš.

 

Je pa prišla k hiši dolgo iskana in težko pričakovana igračka 

 

 

LP

Primož

 

Večkrat preberem, da bi bilo zanimivo slišat kako je življenje v ZDA, se mi zdi da sem vam po par letih odlašanja in obljubljanja že kar dolžen temo  . Malce sem razmišljal o formatu, ker se je v 10 letih res ogromno zgodilo/spremenilo. Zdi se mi, da je najbolje da začnem bolj generalno, s fokusem na avtomobilizmu (z ženo sva prevozila vsaj 100.000 po ZDA v obliki avtomobilističnih popotovanj aka. roadtripov). A imamo kakšno bolj kul slovensko ime za roadtripe?

 

No, kakorkoli, da se vrnem k formatu - začel bom generalno, nadaljujemo pa lahko kako se publiki zdi najbolj informativno, zanimivo, zabavno    Vprašanja dobrodošla, se bom potrudil odgovoriti na vsa.

 

Preselila sva se 2013, zavoljo širitve majhnega slovenskega startupa v ZDA, natančneje v silicijevo dolino. Preselila sva se na "ho-ruk", prodala/podarila vse kar sva imela, izpraznila bančne račune in se na letalo usedla z bajno vsoto 5000€ plus kar sva imela H&M tekstila v kovčkih 

 

Prvih par mesecev ni bilo lahko, ker je življenje v ZDA dosti dražje kot v Sloveniji. Življenje v silicijevi dolini pa je še znotraj ZDA parkrat dražje kot zunaj doline. Najini življenski prihranki so tako zdržali cirka en mesec. Dobra stran je bila, da sem jaz takoj bil deležen plače, ampak prevedriti prve tri mesece ni bil mačji kašelj. V San Francisku sva živela prvi mesec, kasneje pa sva se preselila 30m zunaj mesta. Preveč trušča za moja vaška ušesa 

 

 

Kulturnega šoka je bilo neomejeno. Od komunikacije, do dejstva, da sva prišla v "mesto" (narekovaji, ker jih je več ki so se združila v eno ogromno mestno območje) kjer je čez 12 miljonov prebivalcev. 

 

Evo prvi avto 325is pred Full house (Painted Ladies) setom 

"BART" oz podzemna, ko se začnejo zastoji. Na dan se s podzemnim sistemom prevaža cca 400.000 ljudi.

 

Po prvih par mescih šoka, sva se počasi začela orientirat in raziskovati naravo, ki pa je v Kaliforniji res ni para. Mislim, da ima Kalifornija več narodnih parkov kot vse ostale države (v zda) skupaj. Ne me za besedo držat - vem pa da jih je ogromno. Od tukaj naprej pa bom nalimal par slik iz najinih izletov, ki ponavadi nikoli niso pod 2000 milj (malo čez 3000 km). Ponavadi okoli božiča / novega leta, ko so ljudje doma in so ceste prazne. Milina. Fotke so različnih kvalitet, ene bolj premišljene kot druge 

Eden izmed omiljenih vikend izletov - HWY 1 do Santa Cruza

 

 

 

 

Pojanje po brezpotjih na Hawaii, otok Maui. Najela sva najcenejši avto možen na otoku, slučajno je bil 30 let star Jeep :D

 

Mustang in Grand Canyon, Page, Antelope Valley. Dih jemajoče pokrajine. December je super za obisk, ni ljudi, in ni vročine.

 

Avenue of the Giants - več stoletne sekvoje in odlična cesta skozi njih. Še en razlog več zakaj je treba obiskati HWY1.

 

Nevada - nekje v bližini El dorada. Vročina za crknit, vlage okoli 3%.

Eden izmed mnogih izletov v dolino smrti - tokrat s 528i. Na sliki je "Artists palette", tako imenovan zaradi raznolikih barv, ki nastanejo, ko različne rude oksidirajo.

Še en posnetek severnega dela HWY1

"The loneliest highway" oz HWY33 iz Los Angelesa proti San Francisku.

Jaome, če bi mi forum pustil več k 5 fotk prlimat 

Pozdravljeni!

 

Moj M3 je nedolgo nazaj dobil družico v garaži, še eno garage queen bomo rekli, ker časa veliko v življenju nimam da uživam, ampak nekako mi je bil čas da si sanje ustvarim, ker mogoče ko grem starejši bi bil dovolj pameten da od takšnih idej odpovedam + ponudba takšnih avtov z časom se slabša, celo tudi cene rastejo manj ali več.

 

Začel sem z idejo da moja dobitna kombinacija na E38 bo imela celo 2.8 litrski motor in ročno menjalnik, ker si E38 želim zbog dizajna in komfora. Je pa brezčasna oblika limuzine, mogoče ne samo najlepša v BMW ergeli, tudi širše. Ja, sem pet let vozil E39 530iA kot everyday avto in kombinacijo agilnosti, voznosti, udobja in seveda lepega dizajna, teško da katerikola serija 3 ali 7 premore, ampak E38 je dobil šanso ker ni mišljen kot vsakdanji avto.

 

Ni oprema mi ni bila od velike pomembnosti, ker sem hotel dolgoročno imati čim bolj zanesljivega oldtimera, a elektronika in gadgeti z tega časa danes ko so stari, včasih ne delajo več. Nek bo usnje, PDC in lepa platišča in jaz zadovoljen. 

 

Z časom sem odpovdedal od 2.8 motora. Vozil sem enega z ročnim menjalnikom in se tudi pozitivno presenetil kako tudi ta motor dobro funkcionira (je pa M52B28 vsekakor odlična mašina), ampak so me kolege entuzijasti nagovorili da E38 treba biti pogonjena vsaj z V8 agregatom. Sem gledal 3.5, 4.0 in 4.4 verzije in se na koncu odločil za največjo.  Sem iskal da bo tudi oprema v skladu z V8, se pomeni ne bazne verzije.

 

Budžet sem nastavil na cca 10.000 € v tujini, okrog 1.500 € me je še čakalo na kompletne stroške uvoza.

 

Cilji so bili nekako:

- rostfrei

- < 200.000 km

- V8 v obdobju '96-'98

- ne srebrna in ne črna zunanja barva

- če se da, ne črn interijer

- nappa usnje in komfort sitze

- brez EDC (danes je ta sistem nekako več pokora kot prednost)

 

Iskal sem ih doslovno vsepovsod. Od početka leta sem tedensko brskal mobile.de, autoscout24 od Španije do Beneluksa, subito, quattrorute, cohces.net ipd. Da je bil z manjo kilometrino, celo v Grčijo bi šel po en prekrasen 728i šaltung.

Seveda, ponudba je najboljša v Nemčiji, ampak sem na koncu dobil enega v Budimpešti, kaj mi je tudi logistično bilo najbolj enostavno urediti, glede na 250 km distance od mojega naslova. Če ne bi ta na Madžarske bil soliden, sem imel kot alternativo en lep na Bavarskem, vsaj je tako deloval po številnih slikah.

 

Nekoliko fotografij za pauzo:

 

 

 

 

 

 

Avto je dober, ni pa mint condition. Sedaj je pri mojem dobrem mehaniku na remontu in bo se lotilo nekaj zadev. Km-stand 175.000 - po veliko dokumentacije, naj bi bili realni, ne veš pa nikoli. Imam papirje še od perioda ko je avto bil v Nemčiji v poštni zoni 8.

 

Konfiguracija barv mi je ok, ni pa sanjska. Aspen silber ni klasična srebrna, je pa nekaj pogostejša pri E38. Z druge strani, lavendelgrau znotraj mi se fino dopade. Je pa klasična in elegantna kombinacija. Da sem izbiral v salonu, verjetno bi bil navaraviolett zunaj. 

 

Plusi su to da sve na avtu dela in da se auto zelo lepo pelje. Vsa oprema, vsi gumbi - funkcionira. Opreme je veliko, šibedah je steklen, ima dopperverglasung, automatsko odpiranje in zapiranje pokrova prtljažnika ostalo pa vidite sami. Zanimivost je da ima že DSC namesto ASC. Ima HR federe 35/15 in sem izredno zadovoljen - estetika dobra, komfort kot je treba.

Od mehanske kondicije, ovjes, amortizeri, zavore, vse good. Tudi gume še vedno solidne na lepih platišč. Interijer solidno ohranjen, ni pa odlično. Obloga krova iznutra je že na novo preoblečena in je uredno narejeno. Velur tepihi v ispravni barvi so v super stanju, kar je pomembno - novih se ne da več naročit. To je tako na prvu po spominu.

 

Ko vidim ali bom Styling 32 prodal z gumami ali brez, čaka ga nova obutev:

 

 

Vozi se fantastično, v dosedašnjih kakšnih 600 km odprte- in avtoceste sem totalno navdušen kakšen je E38 voz. Me pa zanima ali bo še kaj hitrejši (bomo rekli, bolj sharp) po servisnem posegu. Zvok je tudi super.

 

O pomankljivosti se vedno lahko piše več in raspravlja nadolgo. 

 

Motor treba razdrt ker olje slini na vse strane (vsaj tako izgleda). Ko se bo to delalo, bomo videli tudi kakšno je stanje verig, rashladnega sistema ipd. Še razmišljam o menjavi olja v menjalniku. Šibedah je zelo glasen pri 80+ km/h če senčilo ni zaprto, ko je zaprto je ok, na videž je pa vse z njim ok, je treba raziskovat. Radio modul je falš, zelo slab oprijem radio stanica.

 

Ekotest nisem prešel na tehničnem pregledu, tako da je mojstru šel še na veljavnim zoll registrskim, sama registracija očitno kasneje.

 

Avto je rostfrei, ampak zato ker je limarsko-ličarska storitev že narejena, pri tipu na Madžarskem, imam par slik tega posega v končnim fazami. Ko sem avto gledal prvi put, se pa je naravno činilo boljše urejeno nego kad sem domov študiral kos po kos, panel po panel. Presenetljivo 

 

Tudi sem pri kasnejem raziskovanju preteklosti avta našel da je leta 2008. v Nemčiji imal unfall v zadnja desna vrata+panel, obstaja popis zamenjanih delov in samo delo. Z mojim mojstrom smo tudi zaključili da je imal verjetno tudi kakšen unfall spredaj, verjetno ne velik. Na primjer, haubo smo že centrirali in uspeli zazore naredit boljšima kot je na slikah zgoraj, ampak se je ni dalo v pol ure dobiti v 100% mero. Očitno se bo moralo razdrti v večjem razmjeru, če ne celo nabaviti drugi pokrov motorja? Je navodno bila demontirana pri tem ličarskem posegu in je menjana sajla odpiranja, pa da bi bila stvar samo v štimanju zazora - ni povsem tako.

 

Treba imeti v mislih da imam visoke kriterije glede tega, tako da storitev res ni slaba, ampak vsekakor ni perfektna, več iz ličarskega kot limarskeg konteksta. Res ni rje nikjer, tip je povedal da je hotel imeti mir vsaj 10-15 let pa da je delal temeljito. Z druge strani, nekako mislim, da če bi kupil avto na katerem nič še ni bilo delano, verjetno bi sam nekje v prihodnosti moral iskati mojstra ki se hotel lotit teh problemov in zadev. Takšnih mojstrov je pa vedno manj, tudi moj ličar kateri dela dosedaj manje posege na mojih avtih in avtih v družini, ne voli takšne projekte.

In se tolažim da boljše da nisem kompletno zadovoljen z storitvo katero nisem plačal kot nasprotno. 

 

Se bo na avtu na koncu naredil en detailing zunaj/znotraj da stvari pripeljemo v čim boljšo kondicijo.

 

16:9 ekran s mk3 tunerjem je že vgrajen. Nikoli nisam bil fan 4:3 displeja.

 

 

 

 

 

 

To je nasplošno to. Bomo videli kakšen bo total € čez dva mesec ko vsi mojstri naredijo svoje zadatke. 

 

Super je to da se bo peljal lahko samo še boljše in bo seveda samo še lepši kot je sedaj.

 

Onda bomo znali boljše ocenit ali so na videž podobni primerki za 15 namest 10 tisoč € upravičena nakup. 

Nekaj fotografij M3.

 

Gre za LCI 2016 competition. Od serijske in solidne dodatne opreme še ima naknadno M performance aerodinamične karbon dodatke, volan, nastavljive vzmeti,..

 

 

LP

Primož

Pozdravljeni , 

Dugo me nije bilo na forumu. 

da predstavim svoj projekt koji sam završio . 

Imam youtube kanal i nekoliko videa o čemu se radi . 

Uglavnom preradio sam e39 na struju . Full električni motor i tesline baterije , zapravo 9 modula , 47 kwh 

Auto je atestiran i registriran , cestovno legalan  

auto je bio 520i 97 letnik

 

Evo video zadnji video

 

nekoliko slika 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Wiechers kletka ima tuv....

In da njo homologiras moras avto homoligirat kot 2. sedeznik.
Iz prve roke. Golf 7R…

Glede kletke je v teh dveh postih lepo povzeto.

Evo, obljubljeni majski Nordschleife photodump v slogu objavljam pol leta kaseneje. Končno so se po dveh sezonah zvezde poravnale in mi je po zaklanem motorju v 2020 in poplavah v 2021 le uspelo e36 spustiti po ringu. Pisti, katera je bila v mislih že od samega začetka, ko sem avto kupil. 

Lahko rečem samo, da avto ni razočaral. Vse inženirsko znanje katerega premorem mi ne pomaga pri razumevanju, kako je lahko tako stara  šasija z nekaj predelavami na ringu konkurenčna avtom, ki bi na drugih pistah risali kroge okrog nje. Če v dveh besedah strnem občutke lahko rečem stabilnost šasije in grip.

 

Fuchsrohre:

Zdravo.
Pa je prišel čas, da sem se poslovil od hroščev in kupil nekaj močnejšega, nekaj kar je že bilo dolgo na mojem wish listu.
Kurvetka C3, letnik 1978, 25th Anniversary edition. Motor 5.7 v8, Goodwrench motor 350cu, Edelbrock manifold, Edelbrock 1406 karburetor, električni čok. Po forumih sodeč ocenjen na okoli 250-260hp, ampak to mi niti ni pomembno, če so ali niso. Zvok je tisto kar sem iskal, kar mi je itak orgazem za moja ušesa, nekaj najlepšega kar sem slišal.

Stanje primerno ceni, tko da bo nekaj za uredit, oziroma se že dela

Zaenkrat par slikic ko sem ga pripeljal domov.

Lp,
Žiga

My kind of Christmas    po dobrih treh letih se še drugi ///M projekt približuje koncu Tokrat sem si rekel, da je to zadnji do penzije  



Mogoče bi bil boljši projekt ureditev garaže   

Po kar nekaj borbah se je le nasla kandidatka zame (ne ve se kaj jo caka hahahah)
Zelja je bila rwd bencinska giulia rdece barve, ostalo bom ze sam prilagodil predelal
Letnik 2017, 100.000km prevozenih, na 15.000 servisi vse zabelezeno.

Vse pohvale https://narociavto.si/ da so mi vse uredili in avto pripeljali iz Poljske v Slovenijo. Hvala Marko, hvala Petra

Gospodicna je mela privat prevoz hehe



v Sloveniji





redni servis, pa zacetek predelav, nizanje, pa spredaj sem podlozil roke in povecal nagib koles iz 0.5 na 1.7 negative








pa tkole ne gre serijska hehe (kak teden bo ostala taka)

Pozdravljeni,

 

Pri rosnih 24 letih sem si le uresničil večno željo po lastništvu pravega, originalnega M vozila. V obdobju iskanja, firbcanja ter pogovarjanja z lastniki M vozil sem ugotovil, da si je treba izbrati takega v katerem se dejansko vidiš in čutiš da je to to za tebe.

 

Za omenjeni E34 M5 je dober kolega pred nekaj časa izvedel po čistem naključju. Avto je bil nedokončan projekt delne obnove in od leta 2007 praktično pozabljen. Vzpostavil sem kontakt z lastnikom ter ga odšel pogledati. Dobeseden "barn find". V eni veliki hali je bila v kot postavljena na prvi pogled normalna zelena E34 limuzina, prekrita z 2-3 cm praha in pajčevine. Pogledam spredaj, M znak pri ledvičkah, z roko obrišem prah na zadnji haubi, razkrije se M znak. Barva - Lagunengrün metallic me je pa dokončno prepričala, da je to avto za mene. Lastnika sem prepričal k prodaji in čez teden dni je sledil transport v novo garažo.

 

 

Pogled vreden neskončnih nasmeškov

 

Z izkušnjami pridobljenimi pri večletni obnovi E46 bom sedaj v daljšem obdobju počasi spravil E34 M5 na pota stare slave, kjer si zasluži biti.

 

Več sledi...

No se je le našlo malo časa da predstavim še mojo e30ko. No moja želja je bila že od samega začetka da bi imel rdečo brilliantrot e30 in evo prložnost je pršla in jo je blo škoda izpustit. No avto je pa takole izgledal ko sem ga šel iskat (ugotavljam da nimam nobene svoje slike tako da so slike iz oglasa :D) :

 

 

No avto pa zdej izgleda takole

To ni nič, mene je zadnjič v Jesenicah nekdo po slovensko ogovoril.

Ojla.

 

Moj E39 530iA je dobil družico. Je res da sem iskal E39 M5, vendar sem na koncu začel promišljati tudi o E46 M3, enega šel pogledat, pravzaprav edinega v tom momentu v oglasu in se odločil v tej smeri. Dodatno, žena me nagovarjala da s dva komforna avta pri hiši, res ne potrebujemo še eno limuzino, ne glede na to da je M5 vse samo ne normalna limuzina.

 

Ena fotka z potovanja domov:

 

 

Zanimivo je da je M3 enako uvoz z Italije v Hrvaški pri svojih 4 leta starosti kot je bil E39. Enako je plavi, edino nijansa svetlejša. Enako ima kompletnu servisno zgodovino in za M vozilo, ne veliko število bivših lastnikov (5 pred mano). Mislim da nikoli ni imel pomembnih varijacij v ohranjenosti in mehanski kondiciji, tem več, v zadnjih 3 lete imam računa od okrog 10.000 € za predvsem mehanske dele, ampak tudi vizualna izboljšanja. Tako da kljub temu da je cenovno bil lagano nadpovprečen na našem trgu za M3 E46, sem se hitro odločil na ta avto.

 

Narejen je 07.12.2005. in v istem mesecu isporučen prvem lastniku v okolici Milana. Netipično za E46 - ima bluetooth in isofix! Ostalo ima večinoma vse, sem celotnega usnja in bolj zanimivega trima na armaturki od standardnog sivog. Nameščen je na gewinde KW V3 katere moram malo omekšati, ker trenuten setup mi je pretrd za vsak dan.

 

 

 

Z druge strani, avto se ne bo rabil vsak dan, ampak za vikend in upam čimveč roadtripe kot kakšne Grossglockner ture - bomo videli - zaenkrat mu ne napovedam več kot 5000 km letno. Treba mu naredit še malo detailinga v interijeru, zamenjat centralni predalnik z več uporabljivim, zadnji amblem, mogoče sprednje ledvičke, velur tepihe in takšne drobnarije. Od servisa, v planu je zamenjati olje, ter še kaj če se najde, ampak zaenkrat tako ne kaže. Platišča so tudi nova kot skoraj nove Michelinke PS4S. Kilometrina: 167.000.

 

 

 

 

 

 

Upam da pri meni ostane vsaj 10+ let in da bo vedno boljši in lepši. Težava za njega more biti izključno če bom potreboval denar za gradnjo hiše v narednih 2-3 lete, no upam da izidemo skupaj z vsem. Če ga ne bi kupil sedaj, prej ko pride drugi dojenček, verjetno ne bi nikoli.   Za ta denar se lahko kupil tudi E60 M5 ali M6, ampak mislim da enega dneva v BMW zgodovini ne bodo ti modeli tolko pomembni in so že premoderni za moj okus + pogoj je bil manualni šaltung. 

 

Se slišimo ko bo kakšen lep trip naokoli. 

Žiujo 

 

Ja, kot ste že sami opazili, sem nazaj. To je bil moj tretji ban v 18 letih odkar sem na forumu in lahko rečem da sem ga prenesel bistveno lažje kot prva dva, kar pomeni da sem si že skoraj pozdravil odvisnost od foruma   Kaj dosti razpravljat o tem zakaj sem bil bannan pomojem nima smisla, s Tomzlom sva se pomenila in se strinjava da je nivo komunikacije dostikrat precej nizek, za kar prevzemam odgovornost tudi sam, tako da mu ne zamerim in sprejemam razloge za ban. Tu ni nič novega. Me je pa presenetil odziv forumašev, nikoli si nisem mislil da imam po vseh teh letih še vedno toliko prijateljev in podpornikov, tu ste se pa res izkazali  Forum sem namreč tudi po banu lahko še vedno bral in mi je bilo v veliko pomoč in moralno podporo ko sem videl, koliko ljudi me podpira. Hvala prav vsem in vsakemu izmed vas, ki ste mi v tej temi in tudi v drugih izrazili podporo, tega vam ne bom pozabil Posebno zahvalo si zasluži Adis (@Adis-PGA), ki je lobiral pri Tomzlu in ga prepričal, da me odklene