Pa nadaljujmo, na tej točki pa res začnemo z vožnjo po odseku Route 66.
Iz Kingman-a in hot dogu se usmerimo malce proti severu, da pridemo na željeno cesto. Pa da kar takoj povem nekaj splošnih informacij. Celotna Route 66 je dolga okoli 4000 kilometrov, povezuje pa vzhodni del od Chicaga do Santa Monice, ki je del Los Angelesa. Gre za eno izmed prvih cest avtocestnega omrežja v ZDA, bo pa v nekaj letih stara 100 let. Poteka čez 8 zvezdnih držav in velja za eno najbolj znanih cest na svetu. Danes celotna cesta ni več aktualna, ponekod gre le za lokalno cesto, je pa seveda turistično izredno zanimiva. Vzporedno oziroma po isti trasa teče sedaj novejša in hitrejša cesta.
Po Kingmanu sledi okoli 15 kilometrov čiste ravnine in to dobesdno ravnine, začrtane z ravnilom. Celotna dolžina cesta je ogromna, tako da po pričakovanjih je v večini okolica zelo pusta, brez ljudi. Recimo ta naš odsek je dolg 140 kilometrov, pa je ob njem le okoli 6 ali 7 vasic s praktično nič prebivalci, mogoče 500 ali jurja. V teh vasicah se najde kakšen motel pa kakšna oldschool črpalka, ki je danes gift shop, sicer je pa to vse. Včasih, ko je bila cesta resnično v uporabi, so seveda tukaj ustavljali in prenočevali, danes je to vse skupaj živi muzej. Cesta zagotovo ima čar, veliko temu prispeva tudi nostalgija. Tudi radiji (ki jih mimogrede loviš preko digitalnih sprejemnikov in ne FM frekvenc kot pri nas...) vrtijo staro legendarno glasbo. Pa to velja za celo pot, ki smo jo prepotovali. Od 40 postaj, sta mogoče dve vrtele novodobno sranje, kot ga poslušamo slovenci na naših postajah...ostalo v večini res stare komade, pa country glasbo. Američani res veliko dajo na zgodovino in to pri njih cenim. Ponosni so na to kar imajo, tako v glasbi kot preostali kulturi in radi se teh časov tudi spominjajo. Dobiš občutek, da bi se marsikdo še vedno rad vrnil nazaj. In roko na srce, ko skozi zvočnike poslušaš Willie Nelsona je doživetje popolnoma drugačno, kot če bi poslušal Taylor Swift. Po prazni cesti kruzaš na tempomatu in preprosto uživaš brez vseh motenj. Avtomobilov nismo srečali nič, mogoče 30, ki jih je pripeljalo nasproti. Izjemno se je v tem predelu spreminjala tudi narava, iz delne puščave, preideš na požgano travo, pa potem na visoko zeleno, vmes z dvigom nadmorske višine prideš celo do iglavcev. Ob cesti v teh vasicah je tudi precej oldtimerjev, nekateri restavrirani čakajo na turiste, drugi zarjaveli opominjajo na zgodovino.
Razen dveh ali treh postankov smo se bolj ali manj peljali. Smešni občutki, tako prazno vse skupaj, pa tako zanimivo in na nek način privlačno. Občasno še kakšen osamljen ranč z živino, to je pa tudi to. Willie Nelson igra dalje!
Ta dan smo končali v Williamsu, ki je bilo zadnje mesto, kjer so Route 66 nadomestili z novejšo I-40 leta 1984. Gre za malce večje mesto z nekje 4 jurje prebivalci, ampak izjemno (vsaj meni) lepo. Poleg kraja poteka še zgodovinska železniška proga, sicer je pa kraj obdan z gozdom. Bilo je kar nekaj Wranglerjev in drugih terencev, saj je v okolici nekaj hudih off-road prog, ljudje preživljajo prosti čas v gozdu, na lovu, pa ribištvo v jezerih.. Po ulici vozijo Ford Broncoti in stari F-150 pickupi, nad gostilnami utripajo neonski cocacola napisi, nad pločnikom pa preko zvočnikov The Monkees z vsem poznano Im a Believer. Špica! Mesto je svoj vrh doživelo v 60ih letih in duh tega se čuti, spremenilo se kaj dosti ni. Čutiš ta leta in si jih brez težav predstavljaš. Mesto ima dušo in kulturo, Las Vegas je zmazek, nič od nič. Prva lokacija, kjer bi brez težav lahko ostal, kjer bi se celo videl živeti. Lokacija, kjer ti telefon nič ne pomeni, za Facebook še slišal nisi, Brexit si v sanjah ne predstavljaš kaj bi lahko bilo...Ljudje v karirastih delavskih srajcah in klobukom na glavi, odprtimi okni in psom na kesonu živijo življenje. Življenje brez občutka za čas, brez modernih motenj in sranja, brez novic in politike..Kdor išče katarzo, je to the way to go. Seveda, da si ne bo kdo mojih stavkov napačno razlagal, ljudje so pridni in delajo, preživljati se je mogoče celo težje kot drugje, ampak način življenja je popolnoma drug. Mi smo tako padli v nek razvoj, da sami sebe ubijamo. Tukaj živijo z drugačnimi prioritetami, čas teče počasneje. Interier trgovine enak kot 60 let nazaj, kakšne TikTak blagajne..na roke na list papirja preračunajo koliko jim dolguješ. Pa kaj, prav super je bilo..Bi še šel, zagotovo!
Ampak kdor ni s srcem na tej cesti, naj sploh ne hodi. Da jo razumeš, jo moraš znat opazovati.
.
Zadel si bistvo, kapo dol.......Napisano z dušo in res tistimi občutki, ki te povežejo s tem krajem. Imam namen iti po Route66 in takšen opis me nekako še bolj prevzame. Življenje, ki nam je namenjeno in ki ne temelji na materialnem, temveč zadovoljnem življenju z nekakšnimi vrednotami. Naša Slovenija je zelo lepa, vendar pogrešam sproščeno življenje, ki ima smisel. Freedom life, ko čutiš, vonjaš in slišiš naravo in okolico. Ljudje povezani in polni energije, ki jo pri nas počasi, a vendar temeljito briše razvoj tehnologije.