351 odgovorov v temi

[Borut30]

Pa nadaljujmo, na tej točki pa res začnemo z vožnjo po odseku Route 66.

Iz Kingman-a in hot dogu se usmerimo malce proti severu, da pridemo na željeno cesto. Pa da kar takoj povem nekaj splošnih informacij. Celotna Route 66 je dolga okoli 4000 kilometrov, povezuje pa vzhodni del od Chicaga do Santa Monice, ki je del Los Angelesa. Gre za eno izmed prvih cest avtocestnega omrežja v ZDA, bo pa v nekaj letih stara 100 let. Poteka čez 8 zvezdnih držav in velja za eno najbolj znanih cest na svetu. Danes celotna cesta ni več aktualna, ponekod gre le za lokalno cesto, je pa seveda turistično izredno zanimiva. Vzporedno oziroma po isti trasa teče sedaj novejša in hitrejša cesta.

 

Po Kingmanu sledi okoli 15 kilometrov čiste ravnine in to dobesdno ravnine, začrtane z ravnilom. Celotna dolžina cesta je ogromna, tako da po pričakovanjih je v večini okolica zelo pusta, brez ljudi. Recimo ta naš odsek je dolg 140 kilometrov, pa je ob njem le okoli 6 ali 7 vasic s praktično nič prebivalci, mogoče 500 ali jurja. V teh vasicah se najde kakšen motel pa kakšna oldschool črpalka, ki je danes gift shop, sicer je pa to vse. Včasih, ko je bila cesta resnično v uporabi, so seveda tukaj ustavljali in prenočevali, danes je to vse skupaj živi muzej. Cesta zagotovo ima čar, veliko temu prispeva tudi nostalgija. Tudi radiji (ki jih mimogrede loviš preko digitalnih sprejemnikov in ne FM frekvenc kot pri nas...) vrtijo staro legendarno glasbo. Pa to velja za celo pot, ki smo jo prepotovali. Od 40 postaj, sta mogoče dve vrtele novodobno sranje, kot ga poslušamo slovenci na naših postajah...ostalo v večini res stare komade, pa country glasbo. Američani res veliko dajo na zgodovino in to pri njih cenim. Ponosni so na to kar imajo, tako v glasbi kot preostali kulturi in radi se teh časov tudi spominjajo. Dobiš občutek, da bi se marsikdo še vedno rad vrnil nazaj. In roko na srce, ko skozi zvočnike poslušaš Willie Nelsona je doživetje popolnoma drugačno, kot če bi poslušal Taylor Swift. Po prazni cesti kruzaš na tempomatu in preprosto uživaš brez vseh motenj. Avtomobilov nismo srečali nič, mogoče 30, ki jih je pripeljalo nasproti. Izjemno se je v tem predelu spreminjala tudi narava, iz delne puščave, preideš na požgano travo, pa potem na visoko zeleno, vmes z dvigom nadmorske višine prideš celo do iglavcev. Ob cesti v teh vasicah je tudi precej oldtimerjev, nekateri restavrirani čakajo na turiste, drugi zarjaveli opominjajo na zgodovino.

 

Razen dveh ali treh postankov smo se bolj ali manj peljali. Smešni občutki, tako prazno vse skupaj, pa tako zanimivo in na nek način privlačno. Občasno še kakšen osamljen ranč z živino, to je pa tudi to. Willie Nelson igra dalje!

 

Ta dan smo končali v Williamsu, ki je bilo zadnje mesto, kjer so Route 66 nadomestili z novejšo I-40 leta 1984. Gre za malce večje mesto z nekje 4 jurje prebivalci, ampak izjemno (vsaj meni) lepo. Poleg kraja poteka še zgodovinska železniška proga, sicer je pa kraj obdan z gozdom. Bilo je kar nekaj Wranglerjev in drugih terencev, saj je v okolici nekaj hudih off-road prog, ljudje preživljajo prosti čas v gozdu, na lovu, pa ribištvo v jezerih.. Po ulici vozijo Ford Broncoti in stari F-150 pickupi, nad gostilnami utripajo neonski cocacola napisi, nad pločnikom pa preko zvočnikov The Monkees z vsem poznano Im a Believer. Špica! Mesto je svoj vrh doživelo v 60ih letih in duh tega se čuti, spremenilo se kaj dosti ni. Čutiš ta leta in si jih brez težav predstavljaš. Mesto ima dušo in kulturo, Las Vegas je zmazek, nič od nič. Prva lokacija, kjer bi brez težav lahko ostal, kjer bi se celo videl živeti. Lokacija, kjer ti telefon nič ne pomeni, za Facebook še slišal nisi, Brexit si v sanjah ne predstavljaš kaj bi lahko bilo...Ljudje v karirastih delavskih srajcah in klobukom na glavi, odprtimi okni  in psom na kesonu živijo življenje. Življenje brez občutka za čas, brez modernih motenj in sranja, brez novic in politike..Kdor išče katarzo, je to the way to go. Seveda, da si ne bo kdo mojih stavkov napačno razlagal, ljudje so pridni in delajo, preživljati se je mogoče celo težje kot drugje, ampak način življenja je popolnoma drug. Mi smo tako padli v nek razvoj, da sami sebe ubijamo. Tukaj živijo z drugačnimi prioritetami, čas teče počasneje. Interier trgovine enak kot 60 let nazaj, kakšne TikTak blagajne..na roke na list papirja preračunajo koliko jim dolguješ. Pa kaj, prav super je bilo..Bi še šel, zagotovo!

 

Ampak kdor ni s srcem na tej cesti, naj sploh ne hodi. Da jo razumeš, jo moraš znat opazovati.

 

 

 

.

Zadel si bistvo, kapo dol.......Napisano z dušo in res tistimi občutki, ki te povežejo s tem krajem. Imam namen iti po Route66 in takšen opis me nekako še bolj prevzame. Življenje, ki nam je namenjeno in ki ne temelji na materialnem, temveč zadovoljnem življenju z nekakšnimi vrednotami. Naša Slovenija je zelo lepa, vendar pogrešam sproščeno življenje, ki ima smisel. Freedom life, ko čutiš, vonjaš in slišiš naravo in okolico. Ljudje povezani in polni energije, ki jo pri nas počasi, a vendar temeljito briše razvoj tehnologije. 

[ilegalec]

Super zapisi, jih je fajn brati.

 

@mihouca ali pa tudi ostali, koliko eno takšno opisano potovanje košta čez palec? Se pravi če bi se odločil it podobno ruto, koliko bo treba namenit denarja za to?

[rokxy]

Pomoje je to zelo težko odgovoriti, ker v ZDA lahko prideš zlo poceni ali pa zelo drago skozi.   Mene je leta 2009 prišel izlet 4500 EUR, s tem da je bil takrat izredno ugoden tečaj USD/EUR.  Bili pa smo 45 dni in nas je bilo 30 dni 5, dodatnih 15 dni pa samo 3-je.  Letalska povratna me je takrat koštala cca 700 eur, najem avta je bil cca 1500 USD za 28 dni, potem smo imeli še nekaj notranjih letov, ki so bili poceni - pod 100 dolarjev.   Prenočišča so bila cca 45-50 USD na noč za vseh 5. Potem je karta za nacionalne parke, ki se ne spomnem koliko je koštala, ampak ni bla draga, glede na to da smo obiskali veliko parkov. Bencin je tak zanemarljivo poceni napram evropi. Jedli smo večinoma v Taco Bell-u: 89 centov je bla neka tortilja, 3-4 sm pojedu - poceni in še kar okusno, bolje kot hamburgerji, je blo več zelenjave. 

 

Če kaj planiraš, se splača iti za minimalno 3 tedne, manj skoraj brezveze. Mi smo meli vmes en daljši postanek zaradi študijskega dela izleta v Winnipegu v Kanadi. Če bi tisto izpustili, bi bili tam dobrih 5 tednov, kar je dovolj, da vidiš kar lep del ZDA. 

 

Ja 2009 poleti je bil 1:1,45 tečaj, kar je ogromna razlika od danes.

Urejal rokxy, 07.02.2019, 14:26.

[anita_a]

Kaj pa časovno, kdaj se najbolj splača iti? Pomlad, jesen, poletje?

[neicheq]

Kako je pa kej standard v teh small townih na midwestu. To da so velemesta polna klosarjev je jasno. Kako pa je tukaj. Kake so kaj cene v primerjavi z LA.

Načeloma je cena hrane v restavracijah ali pa v trgovinah ista, neke večje razlike ni. Torej za podoben denar se lahko naješ kjer koli (pa govorim za klasične restavracije in ne fastfoode, ki imajo tako ali tako iste cene povsod). Tudi cene v trgovinah so podobne, brez večjih odstopanj. Kjer lahko pride do večje razlike je pri prenočiščih, ki so seveda vezana na lokacijo. Kar pa ne pomeni nujno, da bo soba v LA-ju dražja kot v nekem manjšem mestu sredi ničesar. Najdražje (sej je logično) so nočitve, ki so v bližini dobrih turističnih atrakcij/parkov, pa sob primanjkuje. Recimo v LA-ju, še bolj pa v Vegasu, ki ima največ kapacitec v ZDA (cca. 150.000 sob) so cene normalne (nekje 30$ na osebo). V SFju je recimo 5x manj sob in je bila dražja, ampak ne veliko. Najdražja je bila pa enem majhnem kraju zunaj parka Yosemith, kamor gre na tone ljudi, kapacitete pa polno zasedene. Tam je bila soba nekje 2x dražje, kot povsod drugje. Tako da overall ni večjih razlik, seveda bo pa restavracija na neki elitni lokaciji v LAju dražja kot tista v nekem malem kraju, ampak povprečje je primerljivo. Lahko pride tudi do večjih razlik goriva, sploh v teh nacionalnih parkih in ob obali Kalifornije, kjer gre ponavadi le ena cesta, črpalke pa so redke, mogoče ena na 30,40km. Če smo drugje plačevali po $3 na galono, so tam cene lahko tudi preko $5. Ampak temu se preprosto izogneš z načrtovanjem, da tankaš prej in se potem pripelješ do normalnih cen.

[neicheq]

Super zapisi, jih je fajn brati.

 

@mihouca ali pa tudi ostali, koliko eno takšno opisano potovanje košta čez palec? Se pravi če bi se odločil it podobno ruto, koliko bo treba namenit denarja za to?

Nas je izlet prišel cirka 2500 po glavi. Trije smo šli, bili smo tri tedne tam. Jedli smo večinoma v normalnih restavracijah, občasno pa fast food, če ni bilo nič bolj pametnega. Nekje 400 je bil avto z gorivom (po glavi), slabega jurja prenocišča, 450 karta, potem pa še jurja hrano, kakšen park, kjer ni veljala naša letna karta, kakšen drug ogled (recimo Alcatraz), pa da si privoščiš še kakšno cunjo, pa kakšno darilce za domače, fancy tortico ali sladoled...

 

Anita: Mi smo šli v sredini septembra pa potem še čez nekaj dni v oktobru in je bila idealna. Ob obali ravno prav za kratke hlače in rokave, puščave zmerne (le do 45 stopinj smo prišli ), pa tudi temperatura v parkih ravno na nekje 24 stopinjah, tako da ne švicaš ko bedak ko hodiš, ampak ti je super. Mogoče maš v jutranjih urah še jopico, ampak to je vse. Tako da termin je bil men super, pa gužve biiiistveno manj, kot če se spraviš tja v poletnih mesecih. Kolegica je šla tja avgustja pa je norela, kolona turistov povsod, na vstop v parke so čakali tudi več ur, za vsako blagajno vrsta, Grand Canyon je bil tako peklensko vroč, da dol padeš..v Death valleyu pa so imele prijetnih 50+ stopinj.

Urejal neicheq, 07.02.2019, 15:26.

[Jerry]

Kakšne pa so kaj temperature sredi puščave ponoči, recimo v Las Vegasu? Kolikor spremljam podatke se ponoči shladi, edino to nisem uspel razbrat, do katere temperature? Ste kdaj spali v avtu ali v prostoru brez klime, ob kateri uri zjutraj se recimo toliko shladi, da lahko zaspiš? Ko sem bil jaz v Maleziji na otoku Borneo in sem spal v odprtem prostoru (lesena koliba brez izolacije), sem ponavadi lahko zaspal ob 3h zjutraj. Kako je s tem v Nevadi?

[neicheq]

Vegas ima poleti čez 40, 45 stopinj čez dan, kar je na črnem asfaltu naravnost peklensko. Oktobra je že malce bolj normalno, konec septembra imaš že bolj normalno, cca. dobrih 30 stopinj. Pa čez noč pade tudi na 15 ali manj, tako da se da normalno spat. V pravi puščavi, kot je recimo Death Valley, so ta nihanja še večja. Kamot imaš čez 50, pa se ponoči shladi pod 10. Mi smo večinoma spali kar s klimo na 22 stopinj, je bila idealna, pa še malce se prezračuje prostor. Bolj je.beno v Vegasu je bilo to, da smo bili v visokem hotelu, pa nisi mogel okna odpret za več kot 10cm, ker je bil zablokiran z vijakom, sicer bi brez težav spal tudi brez klime. Vijaki so verjetno za to, da se kdo neskensla po slabi noči v casinoju.

 

Sicer je pa meni najboljša klima bila kar ob morju pri obalnih mestih. Tista klima je idealna za življenje, 25 čez dan, pod 20 do 15 čez noč, prfektno. Pa še odstopanj ni, čez celo leto je manj kot 10 stopinj razlike med poletnimi mesci in zimskimi. Tam sem dejansko tudi srečal dva slovenca, ki sta eno noč prespala v Malibuju ob cesti, pa jima je bilo kul.

[rokxy]

Mi smo v 29 palms pri joshua tree parku eno noc prespali. Mislim da ponoci ni slo kaj velik pod 30 stopinj. Za crknat ker je bil razdrapan motel brez klime. Tako da tudi napol puscava ni fiks da se ti ohladi ponoci. Od mikroklime je velik odvisno.

Ob morju je pa zakon. V san diegu smo bli lahko dolgo na balkoncku. Pivce in vetric in kul temperatura.

[black mamba]

Super spisano in vse. Dobr se mate ni kej, ampak slike.....

[žorž4x4]

mi smo dali povprečno 3-3500€ na glavo s karto

Kaj pa časovno, kdaj se najbolj splača iti? Pomlad, jesen, poletje?

pa seveda v poletnem času

[anita_a]

No, dajte še kaj napisati. 

[neicheq]

Bi pisal bolj redno, pa ni časa...

 

Danes bo manj kulturnega raziskovanja, začenja se obisk parkov.

 

 

Z Williamsom smo končali, obrnemo se proti severu in prvemu parku, za katerega ste zagotovo že vsi slišali - Grand Canyon. Ravnih cest smo sedaj že navajeni, ponovno pa se v kratkem času zelo spremeni narava. Če smo v Williamsu imeli že pravi gozd se v nekaj kilometrih narava prelevi v polpuščavo, pa potem do nacionalnega gozda Kaibab pred Grand Canyno-om. Gre za razmeroma kratek odsek (cca. 80 kilometrov), pa imamo vsaj 4 ali 5 različnih tipov rastlinja.

 

Pripeljemo se do vhoda v kanjon, kjer so postavljene lepe lesene hiške v katerih sedijo park rangerji in zaračunavajo vstopnino. Na vhodu je 4 pasovnica za vstop v park, kar nakazuje na izjemno gužvo, ki je tukaj čez glavni del sezone. Mi smo čakali le kakšnih 15 minut, pa smo prišli noter. Vstopnina je podobna kot pri drugih parkih, nekje 30 dolarjev na vozilo, zato se res splača vzeti letno karto, ki pokriva skoraj vse nacionalne parke, stane pa le okoli 90 dolarjev. Pa tudi nasploh ta vstopnina ni velika, ko pogledaš ponudbo. Vse hiking poti so v vseh parkih izjemno urejene, čiste in označene, povsod kakšna restavracija ali manjša trgovina, urejeni parkingi in avtobusne povezave...skratka za ta denar dobiš veliko. Tudi park rangerji so seveda izjemno prijazni in nasmejani, zaželijo lep dan in srečno pot in ne deluje, kot da jim je v poklicu mučno. Delujejo mi iskreno prijazni in takšne izkušnje sem imel (presentljivo) na celotni poti z večino, ki sem jih srečal.

 

Parkiramo avto, o kanjonu ne duha ne sluha. Šele ko se peš odpraviš in prideš praktično do roba, vidiš kanjon v vsej svoji veličini. In ja, ogromen je! Iz slik in posnetkov preko interneta si niti v sanjah nisem predstavljal, da gre to za tako veliko zadevo. Ko stopiš do roba, se res počutiš majhnega, reka Colorado na dnu pa kot nekakšen majhen potoček. Celotna razsežnost je impresivna. Od navpično odrezanega roba do reke na dnu je lahko več kot kilometer in pol. Na začetku, kjer je turistov tudi največ, je presentljivo malo zavarovana tudi peš pot, ki poteka ob robu. Po večini te varuje le 70cm visoka ograja, nekje tudi višja, ampak vseeno... Kanjon je seveda velik tudi po dolžini (cirka 400 kilometrov), ampak ta turistični del je dolg le kakšnih 15 - 20.

 

 

Na voljo imaš več poti, seveda je stvar tebe katero si boš izbral. V parku sta dve liniji avtobusa, ki peljeta vsak v svojo smer, lahko si rentaš kolo, lahko greš peš..po želji. Moja kolega sta se odločila za kolo, sam sem šel z busom po rdeči liniji do zadnje možne postaje in potem peš nazaj, kolikor daleč bi pač zmogel, saj je sonce precej žgalo. Polno naložen avtobus pelje seveda počasi po tej cca. 13 kilometrov dolgi poti, nekaj malega vidiš kanjona, veliko pa tudi ne. Na zadnji točki grem seveda dol, nas pa od začetno polnega avtobusa ni ostalo kaj dosti. Na tej cesti so seveda označene točke, kjer so tudi avtobusne postaje. Kar je potrebno pazit je to, da na vsaki točki lahko stopiš na avtobus, ki te pelje do konca, ampak le na izbranih je tudi avtobus za nazaj. In druga stvar, ki sem jo seveda izkusil, je to, da merilo zgoraj na mapi ni niti približno točno. Na svoji karti (podobni kot zgoraj) sem imel le merilo in ne tudi razdalje med vsako točko, zato sem pogumno ocenil, da lahko brez težav pridem od Hermits resta (zadnje točke) do Mohave point. Glede na merilo bi ta pot lahko bila dolga nekje 4km, vsaj približno...kar se mi v tistem trenutku ni zdelo veliko. Nekaj 100m sem šel še naprej do ene razgledne točke, nato pa nazaj proti Mohave point-u. Peš pot je urejena, razgledi fantastični, od ljudi pa praktično nikogar. Občasno sem srečal enega ali dva, sicer sem bil sam. Ta označena peš pot je vedno nekje 5 ali 10m stran od nevarnega roba, nekje se priključi tudi cesti in imaš od kanjona bolj malo, zato sem se odcepil in šel po neki shojeni ilegalki. Ta pot je bila pa tista res vrhunska. Hodiš popolnoma na nezavarovanem robu, nekje stojiš tudi na zadnji skali pred padcem, vse skupaj kakšne pol metra ali meter od prepada. Sicer nevarno, ampak mi ni bilo žal, tako sem vsaj malo zadovoljil svoj adrenalinski del.

 

Ob fascinatni naravi se čudim, res neverjeten predel sveta, čudo narave če želite. Dokaj previdno hodim po tem robu, nekajkrat se vsedem na rob, da se malce spočijem in nadaljujem. Bilo je hudo vroče, sploh ker sem hodil z velikim tempom. Po kar nekaj časa pridem (šele) do prve točke. Pogledam uro, pogledam karto..kako je to mogoče? Bi mogel biti že vsaj na naslednji točki, pa sem bil šele na prvi. Nič, nadaljujem! Hodim in hodim, sedaj že brez majce, teče mi dol, vode pa sploh nisem imel toliko. Razgled itak vrhunski, ampak čedalje bolj se mi je dozdevalo, da tisto merilo na karti ne kaže najbolj točno. Hodim že 45min, pa sem šele na drugi točki, do avtobusa  za nazaj sem potreboval pa še dve in enkrat toliko poti. Ampak ta pot je bila res super, nekajkrat plezaš čez kakšno mini skalo, pa plaziš med borovci, nekje si od prepada le en korak..ampak to je to.

 

Skupno sem naredil 7km, po soncu pa sem hodil vsaj uro pa pol če ne dve, kar je precej več kot sem sprva gledal in si niti predstavljal nisem, da bo to toliko trajalo. Kondicije sem takrat imel veliko, tako da mi je bilo na koncu vseeno super zabavno in bi šel še enkrat. Ne bi pa tega priporočal komur ni navajen hoditi ob vročini, pa seveda moraš biti tudi pazljiv, sploh če si sam. Ampak bilo je vredno, eden boljših hajkov, videl pa sem tudi izjemne razglede, ki jih večina niti ne doživi. Kdor gre do prve točke in se obrne nazaj, ta lahko sicer reče, da je videl Grand Canyon...pa ga je res?

 

Kolega na kolesih sta bila ob srečanju čist vesela kaj sta doživela, dokler jima nisem povedal in pokazal, kje sem bil sam. V tistem trenutku je njuna iskrica v očeh opazno izginila, njuno kolesarjenje po cesti ni bilo niti polovico tako razbruljivo in lepo, kot je bilo moje pešačenje.

 

Kar se pa tiče kanjona pa nenormalno lepo, vsaj meni. Vidiš, kako teče reka in kako je vse skupaj oblikovala skozi milijone let je res neverjetno. Gre za gromozansko zadevo, od enega roba do drugega je lahko tudi 20 kilometrov. Rob je seveda podoben obali, vsaj tako se giblje in zavija. In ko prideš na eno točko, ki "štrli" malce ven in se obrneš nazaj ter pogledaš drugo točko, kjer si 45min nazaj hodil, vmes pa kilometer prepada...je impresivno. Ubistvu po zračni liniji ne prehodiš nič, mogoče 300m, ampak ker moraš vse okoli luknje hoditi, se pa vse skupaj nabere...

 

Po kanjonu smo odšli v Monument Valley, kjer smo se vozili z Impalo po pesku (in skoraj obstali), pa Antelope Canyon, kjer so naredili tudi windowsov wallpaper, pa še znani Page smo obiskali in tamkajšne jezero, pa vsem znani Horseshoe band in na koncu še park Zion, kjer smo prehodili najnevernejši trail v ZDA. Upam, da mi uspe še danes kaj opisat, sicer pa v prihodnjem tednu.

Urejal neicheq, 10.02.2019, 13:05.

[_T_O_M_O_]

Grand canyon...na to do seznamu pred smrtjo . Nasploh tale neokrnjen del ZDA mi je cilj enkrat obiskat. Obala in velemesta so mi...bolj tako

[mihouca]

Vidim da sem čisto pozabil zaključiti dogodivščino v Grand Canyonu ki sem jo začel ...

 

Zadeva se je začela tako da sva se že pred izletom v Ameriko zanimala da bi prebila dan ali dva v Grand Canyonu, ampak od znancev ki so že bili tam nisva najda nobenega uporabnega nasveta. Tako sva na internetu našla par poti do reke Colorado in se po prebranem odločila za pot do Hells rapids. Pot je dolga 20 km in 1800m višinske.

Štartala sva ob 4h zjutraj. na cilj sva prispela ob 11h dopoldne. Pot navzdol je bila dolga, sploh okoli 9h ko je začela nabijati vročina, bilo je okoli 47 stopinj. Pot je bila zelo slabo označen tako da sva vmes zgubila kakšno uro ko sva se napačno orientirala. S sabo sva imela 12 litrov vode (preračunano dovolj za v eno smer), pred izletom nama je bilo rečeno da je va dobri polovici poti vir pitne vode, česa pa nisva vedela je pa da je bila takrat sušna sezona in vode tam ni bilo.

Torej prvi dan sva prišla do reke Colorado. Ura je bila 11 zjutraj vročina je pripekala, moje je bila že zmatrana tako da sem ji rekel naj počaka pod drevesom ob reki, jst pa grem naprej v izvidnico. Čez cca pol ure se vrnem, moje pa od nikoder. In tako se začnejo težave. Iskal sem jo po poti ob reki vsaj 10x v eno in drugo smer par kilometrov, dokler ni nastopila tema. Zmatran sem se odločil prespati ob reki ter zgodaj zjutraj vstati ter štartati sam nazaj gor ter poiskati pomoč. 

 

No kako uro od kar sem štartal od reke, me je nekaj prešinilo in se vrnem nazaj k reki in se odločim da poiskusim še enkrat mojo srečo in se podam ob reki v nasprotni smeri iz katere sva prišla. Obilica glasnega dretja oz klcanja se je naposled le izplačala saj ob reki zagledam punco vso nesrečno. Splezala je čez cca 100metrov visoko skalo ter se tam spustila na tak otoček ob reki in tam prespala. No ura je bila okoli 14h popoldan (drugi dan) in končno sva se našla. Brez vode sva bila že od prejšnega dne. reka kolorado pa je bila polna blata. Kljub temu sva z veseljem pila iz nje. No malo za tistim ko se najdeva prispe po reki odprava treh raftov, na vsekemu da človeka ter se ustavijo pri nama. Izmenjamo svoje zgodbe, dajo nama cca 8litov čiste vode, ter po radiju sporočijo da so našil v kanjonu dva človeka. Polna energije počakava v senci do sedme ure zvečer ko je zašlo sonce  in se podava proti vrhu. Za pot nazaj sva izbrala krajšo ampak bolj strmo pot, ki je v dolžino merila 8 kilometrov. Ob 22h se je začelo temniti in sva se odločila da pretaboriva na pol poti do vrha. Sicer sva imela svetilke ampak sva se odločila da jih prihraniva. No v tem trenutko sva imela le še slab liter vode. In nastopili so novi problemi, moji se je tako vnel noht na velikem prstu na nogi in ji delno tudi odstopil da zjutraj skoraj ni morala več hoditi.

 

Pa je napočilo tretje jutro. Naj povem da na tej poti v dveh dneh nisva srečala žive duše razen odprave po reki. Sam se odpravim gor(ura je bila 6.30) in mojo pustim pod drevesom. Vzel sem pol litra vode, moji pa pustil tistih par deci-ki bi moralo zadostovati za cel dan. Sam pa sem upal da na poti gor najdem kakšno vodo. Cca 100metrov od vrha zgubim sled za potjo in nikakor ne najdem izhoda. Po dobrih dveh urah iskanja poti končno obupam in se odpravim nazaj dol proti moji. Takrat mi je zmanjkalo vode in sem na sredo našel mlakužo z kakimi tremi litri vode ter napolnil flaške. Ura je bila okoli 14h ko sem prispel nazaj do moje. In ko pridem do nje tam čaka starejši gospod- domačin ki se je odločil da gre na kratek pohod v GC. Povedela sva mu svojo zgodobo, ter mu rekla da ko pride ven naj obvesti rangerje o nama, da nama priskočijo na pomoč.  Naj omenim da je mel gospod s sabo samo 2litra vode in je imel v planu da se spusti samo da tam kjer je našel naju. No ura se je bližala večeru...okoli 20h slišiva helikopter. Prileti do naju, naju poslika, in naredi par krogov okoli nato pa zgine za hribom. No iz veselja da so nju prišli iskati sva prešla v strah, kaj se dogaja...ker je bilo malo vetrovno sva si mislala da naju ne morejo rešiti, ampak da bodo že prišli zjutraj po naju. Z to mislijo v glavi se odločiva zaspati.

 

Prišel je četrti dan, vsa vzhičena vstaneva ob 6 uri zjutraj in čakava. Ure minevajo in napočila je ura 9 o helikopterju pa ne duha ne sluha. Brez vode se odločiva za pot nazaj do reke. Po šestih urah težke hoje(sploh moje je imela težave z nohtom) prispeva do reke in se tam napojiva vode, ter zaman čakava da se kdo pripelje po reki nazaj. Potem začneva tuhtati kaj bova naredila. Odločim se da vkolikor se nihče ne pripelje po reki, naslednje jutro sam štartam gor po doljši poti, po tisti po kateri sva prispela. To pot sva poznala in to se mi je zdela še najboljša opcija.

 

Napočil je peti dan in čakanje. Ure so minevale ib bilžala se je ura 12, ker ni bilo ne duha ne sluha o nikomer sem s ezačel pripravljati na vzpon, natočil sem si umazano voo, cca 8 litrov - v tem trenutku nisem jedel že tri dni(hrane sva imela dovolj, konzerve in oreščke), ampak mi je šlo dejansko na bruhanje ko sem probal jesti. No in v tistem trenutku po reki pride raft z novo odpravo in oba skočiva v zrak. Ustavijo nama in preko satelitskega telefona pokličeje pomoč. Par ur zatem prispe helikopter in naju odpeljejo v bazo.

 

Ko prispemo v bazo, naju tam pričaka zdravnik, ki pregleda najine vitelne znake, ter nekaj uprašanj povezanih z zdravjem, poveva kaj sva pila, se malo pogovori znama in naju prepusti policisti oz. rangerki. Spet cel kup uprašanje, o tem kje sva bila, kaj sva počela, kako nama je uspelo prebiti pet dni dol... No ko je bilo vsega tega konec nama je hotela poljati do bolnišnice, ampak sva se oba tako dobro počitila, da sva to zavrnila in naju je peljalo da najinega avta.

[mihouca]

Potem sva tri dni preživela v mestu Flagstaff, cca 100km od grand canyona, da sva se naspala in spravila kolikor toliko k sebi - spravila žulje k sebi. Zamudila sva najin let iz Albuquarkija do Miamija, tako da sva potem drago plačala nove karte v zadnjem trenutku - cca 800 euro so bile.

V Miamiju sva preživela dva dni, obiskala farmo aligatorjev, miami beach in nato odletela domov.

Žulji so bili tako globoki da nisva mogla obuti superg še mesec dni, moja je bila glede nohta pri zdravniku in so ji rekli da naj pusti da odpade sam. Zastrupila se z vodo nisva, tako da sva glede na izkušnjo prišla čez kar dobro.

 

Potovala sva tri tedne, prišlo naju je okoli 8500euro.

Imela sva kar precej letov

1. benetke - montreal

2. montreal - new york

3. new york - denver

4. albuaquerqi - atlanta

5. atlanta - miami

6. miami - dunaj

7. dunaj - benetke

 

prevozila sva okoli 10.000km

 

spala sva v mestih preko Airbnb, v parkih pa v kampih (vso kam opremo sva kupila tam in jo tudi tam pustila)

 

Najina pot je bila usmerjana v nacionalne parke oz naravo ter New york, Vegas in Miami.

 

Zaradi teh petih dni v kanjonu sva spustila par parkov vzhodno od grand canyona, ter ostala sva brez dveh telefonov, tako da sva morala tam kupiti novega.

V prieru da bi šlo vse gladko bi bil strošek nekje 7000euro.

 

Kaj bi naredil drugače : spustil bi Yellowstone ter namesto njega obiskal Yosemite, ker nama je bil Yellowstone precej iz poti.

Pot je bila kar naporna ampak sva želela izkoristiti in videti čim več v času ki sva ga imela.

 

Kasneje naložim še par slik ki nama je ostalo (tiste ki sva jih sproti pošiljala po vibru)

[Kongo]

[mihouca]

Še slike

To je to kar imam slik, ostale se ostale v Grand Canyonu...

To je to kar imam slik, ostale se ostale v Grand Canyonu...

Pripete slike za predogled

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

[Dejan-V]

O shit to je pa k scenarij iz filma!! A sta kasirala kako kazen za resevanje?

[mihouca]

Ne reševanje v nacionalnih parkih je zastonj, ker je krito že z vstopninami.