Možnosti za kaj, za študij? In kaj boš z njim? Z diplomo si lahko pri nas samo rit obrišeš, nič drugega kot to.
Tukaj veje iz tebe tipična frustracija nekoga, ki ni prišel do diplome. In nimam nič proti temu da je nimaš, veliko sposobnih in uspešnih ljudi je nima. In veliko nesposobnih jo ima. Vendar potem od nediplomirancev njih pogosto slišimo take nesmiselne izjave, ki so dobro znane že od Ezopa naprej.
Tudi v Sloveniji je veliko služb, kjer potrebuješ diplomo; v javnem sektorju je to za bolje plačane službe praktično nuja, v privatnem pa je odvisno od velikosti podjetja in vizije vodstva in kadrovske. Vsekakor si za določene položaje že vnaprej diskvalificiran, če nimaš diplome. Ali pa moraš imeti kakšne druge izjemne sposobnosti, da ta manko spregledajo.
Načeloma razumem, zakaj ti tega ne razumeš. Ti si študiral v tujini, tam si spoznal prave ljudi, dobil veze in si lahko začel normalno živet. V SLO tega praktično ne moreš. OK, obstaja določen krog ljudi, ki se z izobrazbo ugnezdijo na dobre položaje, ampak le redki so tja prišli brez vez in poznanstev, samo s svojim znanjem. Je dovolj, ali moram razlagat še naprej? Slovenija je gnezdo lopovščine, po firmah imaš morje takih ki so popolni debili in so si stolčke priborili s poznanstvi, potem pa jebejo tiste ki so pod njimi, ker so v resnici sposobni in delovni. V skoraj vsaki službi je tako, praktično ne najdeš firme pri nas, kjer bi vladali normalni odnosi! In kako naj potem človek ne bo nesrečen in zagrenjen če mora to vsak dan prinašat, mi lahko razložiš?
V življenju gremo čez različne faze, v eni večinoma pridobivamo znanje, v drugi pa ga uporabljamo.
Svet je zelo velik, in enostavno šlepanje na poznanstva in priporočila ne deluje vedno. Poznanstva, ki jih dobiš na univerzi so koristna, in te lahko spremljajo celo življenje, saj s starostjo vse težje navezujemo pristne stike. Vendar daleč od tega da ti profesor ali kolega na faksu uredi službo in potem se tam prekladaš iz ene priporočene funkcije do druge in v penzijo. Večinoma moraš narediti vse sam, in četudi si priporočen, moraš potem tudi kaj koristnega narediti.
Recimo ena taka tipična razvojna vloga - opisati moraš idejo projekta, napisati prijavo, dobiti financiranje, sodelavce, in na koncu tudi kaj prodati. Da se lahko javiš na kakšen razpis, rabiš ustrezno izobrazbo. Ko boš prišel v neko podjetje in boš ponujal svoje storitve ali produkte, se boš predstavil, imel boš določen tip nastopa. Če imaš izobrazbo z dobre univerze, znaš jezike, se znaš jasno izražati, povedati kaj hočeš narediti, kako boš to naredil, in imaš za seboj že kakšen izpeljan projekt, je vse veliko lažje. Vrata se ti potem odpirajo, ljudje te priporočajo, ampak ne zato ker si simpatičen ali ker pričakujejo kakšno uslugo nazaj. Enostavno zato, ker ljudje cenijo, da si dobro opravil svoje delo in ti potem pomagajo naprej. In če gre vse po sreči, si ti potem tudi ti kdaj v vlogi, ko lahko komu pomagaš.
Kar se tiče jamranja o Sloveniji - čeprav sem en del študija opravil v tujini, in tam tudi delal, sem se potem vrnil sem, ker nisem hotel biti zdomec. Delam 95% za izvoz, in tam ni nobenih zvez. Če si na sejmu in prodajaš Američanu, Kitajcu, Indijcu... moraš imeti produkt, ki zanje dela nekaj koristnega, ali jih prepričati, da ga boš naredil. Ne pomaga noben stric... so sami ljudje, ki jih vidiš prvič v življenju, večina jih niti ne ve kje je Slovenja. Pomaga pa, če že imaš stranke, ki jih oni poznajo (po imenu kot kvalitetna podjetja, ne kot osebne zveze). Ali pa, če podjetje privedeš do faze, da je na svojem področju blagovna znamka. Kar je pravzaprav seštevek vseh dobrih izkušenj, ki jih imajo kupci s tvojim podjetjem.
Če ti gre Slovenski sistem na živce lahko delaš od tukaj za tujino, in vsi te večinoma pustijo na miru. Država je urejena, nobeni mafiji ni treba plačevati, da ti ne požgejo poslovnih prostorov, če imaš preplačilo DDV ga država v roku vrne, enako za akontacijo dobička. Če plačuješ davke in ne izvajaš kakšne hude računovodske telovadbe, te tudi davčna pusti na miru. Za dobre projekte se dobi posojila, imamo tisoč in en podjetniški inkubator, cel kup razpisov, s katerimi ti sofinancirajo razvoj in nastop na tujih trgih. Ker poznam tudi pogoje za poslovanje v drugih državah, moram reči, da ni vse tako slabo, kot se v medijih prikazuje. Davčna obremenitev plač je tudi pri naših sosedih podobna, imamo pa nižjo stopnjo davka na dobiček. Edino hrvaška ima nižjo, vendar tam ne bi želel poslovati zaradi nizke stopnje pravne varnosti. In imamo tudi veliko univerzitetno izobraženih ljudi, kar je dobro. Res pa je, da v privatnem sektorju višine plače ne zagotavlja diploma, ampak to, koliko prihodkov podjetje pridobi s tvojim delom.
Bom rekel še to, jaz sem to izkusil že na srednji šoli in potem enako na faksu. Vsaj za faks sem mislil da bo kaj boljše ker so tam (oziroma naj bi bili) ljudje bolj resni, pa sem se na žalost zmotil. Profesorji so praktično vsi skregani med seboj, svojo zagrenjenost in frustracije pa potem prenašajo na uboge študente. Nekateri imajo jeklene živce ali pa so malo nori in jih to ne moti, ne rečem - taki dokončajo šolanje. Normalni ne. Jaz sem normalen, tako da sem zapustil noro hišo še preden se mi je do konca sfuzlalo, ker pa nisem neumen sem pred tem poskrbel še za to da sem se naučil vsega tistega, kar sem potem v življenju rabil. V šolo namreč nisem hodil zaradi lepšega, ampak zato da bom nekaj znal - za razliko od nekaterih, tudi od takih ki imajo danes diplome. Zase sem poskrbel, nimam se torej kaj za pritoževat, mi je pa žal za ostale ljudi ki bi lahko naredili kaj iz sebe, pa zaradi zgoraj napisanega niso.
Kot rečeno, ker te nedokončan faks muči, se potrudi in ga dokončaj (lahko tudi kaj drugega). Ali pa poskusi spremeniti pogled na ljudi, ki jim je ta projekt uspelo zaključiti, in se ne tolaži z otročjimi racionalizacijami. Ti si imel negativno izkušnjo, ampak ni povsod tako kot opisuješ.
P O R S C H E
